Koaksialni kabel lahko glede na uporabo razdelimo na dve osnovni vrsti: koaksialni kabel osnovnega pasu in širokopasovni koaksialni kabel. Trenutno so kabli, ki se običajno uporabljajo v osnovnem pasu, zaščiteni z bakreno mrežo z značilno impedanco 50 (kot je rg-8, rg-58 itd.). Zaščitna plast širokopasovnega koaksialnega kabla je običajno izdelana iz aluminija z karakteristično impedanco 75 (kot je rg-59 itd.).
Glede na premer je koaksialni kabel razdeljen na: grob koaksialni kabel in fin koaksialni kabel. Debel kabel je primeren za velika lokalna omrežja, ima veliko standardno razdaljo in visoko zanesljivost. Debelo kabelsko omrežje mora namestiti oddajnik in oddajno-sprejemni kabel, namestitev je težka, zato so skupni stroški visoki. Namesto tega je namestitev s tanko linijo enostavnejša, poceni, vendar je treba zaradi postopka namestitve za rezanje kablov oba konca opremiti z osnovno omrežno priključno glavo (BNC) in nato v konektorje T na obeh koncih, tako da, ko je spoj bolj nagnjen k slabemu stiku skritih težav, je to trenutno ena najpogostejših napak pri Ethernetu, kar se je zgodilo.
Da bi ohranili pravilne električne lastnosti koaksialnega kabla, mora biti oklop kabla ozemljen. Hkrati morajo biti na obeh koncih terminali za oslabitev odboja signala.
Tako debeli kabel kot tanek kabel sta topologiji vodila, tj. več naprav, povezanih na en kabel. Ta topologija je primerna za-strojno intenzivna okolja. Ko pa pride do okvare, bo serija napak na kontaktu vplivala na celotno korenino vseh strojev na liniji, diagnoza in popravilo napak sta zelo težavna, zato bosta postopoma nadomeščena z nezaščitenim kablom s sukano-parico ali optičnim kablom.